O slikarstvu lahko govorimo z mnogih zornih kotov, med njimi tudi z vidika slikarske tehnike. Pri slikarjevem odločanju, kaj bo s sliko sporočil in kako bo to storil, je izbira tehnike pomembna. Vsaka tehnika ima svoje zakonitosti, med drugim zahteva, kako je treba graditi delo, in ko je slika dokončana, je tudi tehnika z izbranimi materiali vred tista, ki vpliva na estetsko doživljanje stvaritve, na intenziteto barv, na lastnosti slikarske površine.
O avtorju
Dušan Matoh je bil rojen 20.07.1945 na Jesenicah. Danes je zaposlen v CGP Delo – TOZD Prodaja kot šofer in se s slikarstvom intenzivno ukvarja že skoraj dvajset let. Slikarsko se je izpopolnjeval pri mentorju Izidorju Urbančiču in v krogu znanih slovenskih slikarjev. Njegova navezanost na Ribnico je pogojevana s pretežnim bivanjem v tem prostoru, v katerega se tudi slikarsko vedno vrača.
Slikar Dušan Matoh prinaša s svojim slikarstvom optimizem in obenem žalovanje po minljivosti dobe, ki je niti ni živel, a si jo na svojski način predstavlja. Vračanje v preteklost je v zadnjem desetletju prineslo v evropsko slikarstvo nove razsežnosti umetnosti, kajti slikarstvo se je soočilo z zgodovinsko utemeljenim in na novo eksperimentiranim likovnim izrazom na enem mestu.
Dušan Matoh se je v to gibanje vključil čisto slučajno in ne obremenjujoč se z zakonitostmi slika na vzorih iz preteklosti in se pri tem samorastniško razvija v slikarja, ki svoj nedvomno razkošen talent preizkuša v znanih kalupih likovnega izraza.
Odkar se umetnost v naših očeh predstavlja ne več kot neka instanca lepote, pač pa kot proces ustvarjanja novih in novih figurativno-pojmovnih sistemov, kot proces, ki človeku omogoča celovito in permanentno delovanje na kulturnem področju, se staro in dražljivo vprašanje “lepote in umetnosti” pretvarja v vprašanje “gibanja” umetnosti v življenju; problem danes ni več vedeti, “kaj je umetnost?” ali “v čem je lepo?”, pravi problem je razjasniti in osmisliti strukturo človekove kreativne sile, ki se je z umetnosjo rodila, ohranjala in razvijala, kot povzetek celotnega procesa počlovečenja.
Spopad z vzorom Rembrandta van Rijna, in njegovim najbolj znanim delom “Nočna straža” je Matohu prineslo kompozicijsko slikarsko izkušnjo, brez poglobljenih analiz, ki mu jih je narekovala nova vsebina. Matohov vzornik je svojo kompozicijo bolj razvil kot pa je vidno na več kot meter obrezanim platnom Rembrandta in je torej ta slika kot takšna samo del celotne kompozicije, katero je Matoh prenesel v svojo delo z istim vidnim pomanjkljivim zaključkom kompozicije.
Ob svojem boju za čisto eksistenčna vprašanja, pa Dušan Matoh najde dovolj moči in inspiracije za drugo svoje bistvo, to je za slikarstvo. Ob vsem povedanem si upam zapisati, da je delo, ki je predstavljeno na pričujoči razstavi nastalo po nuji izpovedovanja in ga je osmislilo trdo slikarsko delo in velik talent.